Kolektivna imunost

Primer: nekdo se okuži z ošpicami. Če se v bolnikovi okolici znajdejo le posamezniki, ki so cepljeni proti ošpicam, se ne bodo nalezli in posledično tudi ne bodo mogli prenesti bolezni naprej.

V naši populaciji obstajajo določene skupine ljudi, ki so bolj dovzetne za nalezljive bolezni – imajo večjo verjetnost, da zbolijo za določeno nalezljivo boleznijo in tudi večjo verjetnost, da bo bolezen prinesla hujše posledice kot sicer. To so:

Če je kolektivna imunost zadostna, bo večinski precepljen del populacije zaščitil tudi omenjene ogrožene skupine.

Statistični podatki jasno kažejo na upad pojavnosti določenih nalezljivih bolezni, odkar imamo cepiva za te bolezni. Hkrati smo priča upadu cepljenja zaradi nezaupanja v cepljenje ali pa spremenjenih družbenih razmer (npr. vojna) in posledičnim ponovnim izbruhom določenih nalezljivih bolezni. Kolektivna imunost dokazano učinkovito zamejuje mnoge nalezljive bolezni – mumps, rdečke, otroško paralizo, ošpice, davico idr. Po drugi strani pri določenih boleznih kolektivne imunosti ne moremo vzpostaviti. Primer take bolezni je tetanus, saj ga povzroča toksin bakterije, ki ga najdemo v naravi in se ne prenaša med ljudmi. V takšnem primeru ima korist od cepljenja le dotični cepljeni posameznik.Delovanje kolektivne imunosti lahko vidimo na primeru ošpic, ki jih je potrebno obvezno prijaviti od leta 1948. Pred uvedbo cepljenja je bilo vsako leto v Sloveniji prijavljenih več tisoč primerov ošpic. Število primerov se je povečalo vsakič, ko je narastlo število dovzetnih za ošpice, zato so se epidemije pojavljale v valovih. Prijavljenih je bilo tudi nekaj smrti letno, nazadnje leta 1994. Od leta 1999 je bila precepljenost zadovoljiva (blizu ali nad 95%), zato se ošpice pri nas več let sploh niso pojavile (2000-2009), ob vnosu ošpic v Slovenijo (v letih 2010-2012) pa ni prišlo do večjih izbruhov ali do epidemije.
‍
Slika 1: Prijavljeni primeri ošpic v Sloveniji 1948-2010

Podobno se je zgodilo tudi v Združenih državah Amerike, kjer so leta 2000 razglasili, da so ošpice eliminirali (t. j. odsodnost prenosa endemičnega virusa ošpic na določenem območju vsaj 12 mesecev v prisotnosti učinkovitega sistema nadzora). Virus ošpic se vseeno prenaša v ZDA preko popotnikov, ki prinesejo virus na območje, kjer je precepljenost nizka (npr. določene verske skupine), vendar so ti izbruhi ostali omejeni.

Slika 2: Št. prijavljenih primerov ošpic po letih (2010-7.11.2019)

Tudi pri okužbi z rotavirusom opažamo pomen kolektivne imunosti. Rotavirus povzroča gastroenteritis (bruhanje, bolečine in krči v trebuhu, vodena driska, povišana telesna temperatura), okužba je zlasti nevarna pri majhnih otrocih, ker hitro povzroči dehidracijo ali izsušitev. Cepljenje proti rotavirusu je zelo pomembno za države v razvoju, kjer otroci nimajo enostavnega dostopa do oralne rehidracijske terapije ali jo dobijo prepozno.

Procentualno zmanjšanje hospitalizacij zaradi rotavirusa pri cepljenih in necepljenih otrocih:

El Salvador
Otroci, ki se lahko cepijo: 79-86%
Otroci, ki še niso bili cepljeni: 41-81%

Avstrija
Otroci, ki se lahko cepijo: 76-79%
Otroci, ki še niso bili cepljeni: 35%

ZDA
Otroci, ki se lahko cepijo: 74-85%
Otroci, ki še niso bili cepljeni: 41-80%

Belgija
Otroci, ki se lahko cepijo: 65-80%
Otroci, ki še niso bili cepljeni: 20-64%

Brazilija (Sao Paulo)
Otroci, ki se lahko cepijo: 56-69%
Otroci, ki še niso bili cepljeni: 24%

Avstralija (Queensland)
Otroci, ki se lahko cepijo: 50-70%
Otroci, ki še niso bili cepljeni: 30-70%

Najmanjši delež populacije, ki mora biti precepljen, da je kolektivna imunost učinkovita, se razlikuje med posameznimi nalezljivimi boleznimi. Odvisen je od tega, kako se bolezen prenaša v populaciji – torej od lastnosti mikroorganizma, ki povzroča bolezen in od lastnosti cepiva. V povezavi z lastnostmi mikroorganizma se vprašamo, na koliko ljudi bi posameznik, ki je okužen, prenesel bolezen. Primer: posameznik z ošpicami bi prenesel bolezen na pribl. 12-18 ljudi, medtem ko bi posameznik z otroško paralizo prenesel bolezen na pribl. 5-7 ljudi. To se kaže v pragu kolektivne imunosti za navedeni bolezni – prag za ošpice je 90-95%, prag za otroško paralizo pa 80-85%. Te vrednosti so odvisne od načina prenosa mikroorganizma in njegove virulence (sposobnost mikroorganizma, da povzroči bolezen). V povezavi z lastnostmi cepiva moramo vedeti, kako učinkovito je cepivo. Nobeno cepivo žal ni 100% učinkovito, večina pa jih je 90-98% učinkovitih. To pomeni, da manjši delež populacije ne bo razvil imunosti na določeno bolezen kljub cepljenju proti tej bolezni. Primer: če si predstavljamo srednjo šolo s 1000 dijaki, med katerimi deset dijakov ni cepljenih proti ošpicam (ostali so dobili oba odmerka cepiva kot je navedeno v programu cepljenja) in so vsi dijaki izpostavljeni virusu ošpic, bo devet od teh desetih dijakov zbolelo z ošpicami, ne bodo pa edini. Cepivo proti ošpicam je namreč ca. 97% učinkovito, vseeno pa učinkovitost ni 100% – zbolelo bo tudi pribl. trideset dijakov, ki so bili cepljeni. Še zmeraj pa je pomembno, da se zavedamo, da to pomeni, da je v dotičnem primeru 90% tistih, ki niso bili cepljeni, zbolelo, med cepljenimi pa je zbolelo okoli 3% dijakov.

Določene nalezljive bolezni imajo lahko hude posledice – npr. okužba s hemofilusom influence tipa b povzroči meningitis, ki lahko za sabo pušča hudo invalidnost ali smrt, medtem ko cepljenje prepreči, da bi za boleznijo sploh zboleli, stranski učinki cepiva proti hemofilusu influence tipa b pa so redki in blagi. Cepljenje torej zmanjša število primerov bolezni, kar je zelo pomembno, ker se stalno rojevajo nove neimune generacije, ki jih cepljenje bolj učinkovito zaščiti. Če bi se s prebolevanjem bolezni vzpostavila učinkovita kolektivna imunost, bi mikroorganizmi, ki jih povzročajo, hitro izumrli. Potemtakem ne bi več srečevali določenih bolezni že dolgo pred iznajdbo cepiv.