Kaj so cepiva

Cepiva so snovi, ki imunski sistem pripravijo na odstranjevanje tujka tako, da le-tega oponašajo. Na tak način preslepijo imunski sistem, da kljub odsotnosti hujše okužbe  z divjimi mikrobi ustvari spomin na ta tujek v obliki protiteles in posebnih celic. Ko virus, bakterija ali drugi mikroorganizem vstopi v telo, je imunski sistem na vdor patogena že pripravljen, zato cepljena oseba kljub prisotnosti patogena ne zboli. Pred obdobjem cepiv so mnogi ljudje, predvsem otroci, umirali zaradi nalezljivih bolezni, kot so otroška paraliza, davica  ter ošpice. Cepiva so v veliki meri pripomogla k manjši pojavnosti teh bolezni. Bolezni, kot so črne koze ter kravja kuga pri živini, so zaradi cepiv popolnoma izkoreninjene, divja otroška paraliza se pojavlja zgolj še v dveh državah, izbruhi davice so izjemno redki, prav tako upada letno število okužb s tetanusom. Cepiva pa ne zaščitijo zgolj cepljenih, ampak tudi druge, ki se ne morejo cepiti. V to skupino ljudi uvrščamo dojenčke, ki so še premladi, da bi lahko prejeli odmerek cepiva, prebolni, z znano preobčutljivostjo ali drugimi zdravstvenimi vzroki za opustitev cepljenja. Če je dovolj ljudi v skupnosti zaščitenih pred neko boleznijo, pride do tako imenovane kolektivne imunosti, kar pomeni, da ima bolezen zelo malo priložnosti, da se razširi ter povzroči nova obolenja.

Pojem kolektivne imunosti opisuje zaščiteno populacijo, kjer se patogen, ki povzroči določeno nalezljivo bolezen, ne more razširiti. V tovrstni populaciji so zaščiteni tudi ljudje, ki niso cepljeni, saj se nalezljiva bolezen ne more razširiti. Da kolektivna imunost deluje, morata biti izpolnjena dva pogoja. Bolezen se mora prenašati iz osebe na osebo, večina populacije pa mora biti pred boleznijo zaščitena. Slednjo trditev najbolje razloži spodnja shema:

Kolektivna imunost deluje zgolj za bolezni, ki so nalezljive, torej se prenašajo iz osebe na osebo. Primer, kjer kolektivna imunost ni možna, je tetanus. Bakterijo, ki povzroča tetanus, najdemo v zemlji. Ljudje, ki bi bili bakteriji izpostavljeni in niso cepljeni, bi se s tetanusom okužili, ne glede na to, koliko ljudi v skupnosti je cepljenih proti tetanusu.

Cepiva se lahko v telo vnesejo na različne načine:
• Vbrizganje cepiva v podkožje (pod kožo ter nad mišico)
• Vbrizganje cepiva v mišico
• Vbrizganje cepiva v kožo
• Oralno
• Z uporabo nazalnih sprejev
‍
Nikoli pa direktno v žilo! Način vnosa cepiv je pomemben dejavnik nastanka zaščite. Najpogostejša metoda cepljenja je vbrizganje odmerka v mišico; tako se na primer cepi proti hepatitisu B, tetanusu ter meningoencefalitisu. Edino cepivo, ki se ga vbrizga v kožo, je BCG cepivo proti tuberkulozi.

Aktivna imunizacija je proces, pri katerem pride do izpostavljanja telesa nekemu antigenu (delcu mikroba), to pa ustvari imunski odziv. Aktivno imunizacijo osebe lahko dosežmo z okužbo z divjim mikrobom ali s cepivom. Čas, v katerem se imunski sistem odzove, je različen in se razteza od nekaj dni do nekaj tednov, učinek aktivne imunizacije pa je pri mnogih cepivih doživljenjski.

Primer: Okužba z virusom ošpic in okrevanje po bolezni omogoča dolgotrajno zaščito pred virusom. V tem primeru je aktivna imunizacija pridobljena z okužbo z divjim virusom. Pri tem človek tvega posledice prebolevanja bolezni, ki so pri mnogih boleznih, proti katerim cepimo, težke.

Na principu aktivne imunizacije delujejo tudi cepiva. Dva odmerka cepiva proti ošpicam prav tako izzoveta  imunski odziv, ki nam nato služi kot doživljenjska zaščita pred virusom.  V tem primeru je aktivna imunizacija pridobljena s cepivom. Potek spopadanja z virusi je bistveno blažji kot je pri okužbi z divjim virusom.

Pasivna imunizacija je proces, kjer v telo  vstopijo specifična protitelesa (IgG) za preprečitev neke okužbe. Učinek pasivne imunizacije je takojšen, vendar traja zgolj nekaj tednov do največ nekaj mesecev. Pasivna imunizacija je lahko naravna in pridobljena.

Primer: Naravno pasivno imunizacijo vidimo pri prenosu protiteles proti gripi z matere na zarodek preko posteljice. Zaščita traja, vse dokler se protitelo ne razgradi. Proces pridobljene pasivne imunizacije pomeni, da moramo pridobiti krvno tekočino brez celic (serum), ki vsebuje specifična protitelesa proti neki bolezni. Takšen serum lahko dobimo iz osebe ali živali, ki je proti bolezen odporna. Vbrizgamo ga lahko v drugo osebo in jo s tem pasivno imuniziramo.

Od leta 1950 dalje so na voljo tako imenovana atenuirana ali oslabljena živa cepiva. Ta so narejena s pomočjo patogena, pri čemer je bil ta oslabljen v laboratoriju. S takšnim patogenom se telo veliko lažje spopade, kar naše telo to lažje prenese kot stik z neoslabljenim patogenom. Prednost atenuiranih cepiv je, da izzovejo odličen imunski odziv, ki je primerljiv z odzivom na nespremenjen patogen. Živi mikroorganizmi namreč omogočajo stalno proizvodnjo antigenov, kar imunskemu sistemu da več časa, da ustvari spominske imunske celice.

Varnost in učinkovitost atenuiranih cepiv sta temeljito preučena. Študije the cepiv navajajo naslednje ugotovitve:
• Atenuirani mikrobi imajo zelo majhen potencial, da se pretvorijo nazaj v patogeno obliko in povzročijo bolezen. Imunski sistem namreč obračuna z njimi, preden se imajo možnost prilagoditi na novo, človeško okolje.

• Delujoč imunski sistem odstrani oslabljen patogen po določem času. Osebe, pri katerih je ta močno oslabljen, lahko imajo težave že z odstranjevanjem oslabljenih mikrobov. Pri takih osebah se zato živih cepiv ne sme dati, zato je toliko pomembneje, da so zaščiteni njihovi bližnji.
‍
• Iz varnostnih razlogov se živa oslabljena cepiva ne dajejo med nosečnostjo, kljub temu, da zgolj domnevamo, da bi ta cepiva lahko škodovala plodu.

Atenuirana cepiva se uporabljajo za zaščito pred:
• Ošpicami
• Mumpsom
• Rdečkami
• Okužbami z rotavirusi
• Rumeno mrzlico