Cepljenje proti
hepatitisu B

Od leta 1998 je za otroke v Sloveniji ob vstopu v osnovno šolo obvezno cepljenje proti hepatitisu B. Cepljenje se izvaja s tremi odmerki monovalentnega cepiva v razmiku 0, 1, 6; kar pomeni, da otrok prejme drugi odmerek 1 mesec, tretjega pa 6 mesecev po prvem. Cepljenje je obvezo tudi za vse zdravstvene delavce, dializne bolnike ter družinske člane in spolne partnerje oseb s kroničnim hepatitisom B.

Za zaščito proti hepatitisu B je v uporabi rekombinantno DNA cepivo. Vsebuje prečiščene glavne površinske delce virusa, pridobljene z gensko tehnologijo, na kulturi celic kvasovk (Saccharomyces cerevisiae).

S tem cepljenjem je možno preprečiti tudi okužbo s hepatitisom D, ker se le-ta pojavi le ob predhodni okužbi z hepatitisom B.

ENGERIX B je monovalentno cepivo, kar pomeni, da nudi zaščito le proti okužbi z hepatitisom B. Cepljenje pa lahko izvedemo tudi s kombiniranim 6-valentnim cepivom INFANRIX HEXA (proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi, okužbam z bakterijo haemophilus influenzae tipa b in hepatitisu B). Na voljo pa je tudi kombinirano cepivo TWINRIX, ki nudi zaščito proti hepatitisu A in B.

Sama učinkovitost cepljenja po prejetih vseh 3 odmerkih znaša nad 95 %. Zaščita traja vsaj 30 let in je najverjetneje doživljenjska, zato ocenjujejo, da poživitveni odmerki niso potrebni.

Priporočljivo in varno je tudi cepljenje nosečnic, ki so izpostavljene hepatitisu B (nosečnice z več spolnimi partnerji v zadnjih šestih mesecih, diagnosticirane oziroma zdravljene zaradi spolno prenosljivih bolezni, nosečnice, ki se drogirajo ali imajo hepatitis B pozitivnega spolnega partnerja).

V primeru, da je mati okužena s hepatitisom B, lahko pride do prenosa okužbe iz matere na otroka med porodom ali dojenjem. Ti novorojenčki morajo v roku 24 ur po rojstvu prejeti protitelesa proti hepatitisu B ter pričeti z aktivnim cepljenjem po shemi. Kljub tem ukrepom je prenos še vedno možen, verjetnost zanj je okoli 5-15 %.

Cepljenje proti HBV je kontraindicirano le v primeru:

Z letom 2020 prihaja do spremembe cepilne sheme v Sloveniji s premikom cepljenja proti hepatitisu B v obdobje dojenčka,  kar je prakticirano že v več razvitih državah sveta. V uporabi bo šest-valentno cepivo (Di-Te-Per-Poli-HiB-HBV). Spremenila se bo tudi cepilna shema s  3+1 na 2+1. To pomeni, da bodo otroci v prvem letu starosti dobili dva odmerka šest-valentnega cepiva, dodaten odmerek pa v drugem letu starosti. Cepljenje proti hepatitisu B ob vstopu v osnovno šolo za te otroke ne bo več potrebno.

Cepljenje je preventiva - kar pomeni, da se je smiselno cepiti pred izpostavitvijo. Otroci raziskujejo okolico, grizejo in so ugriznjeni, s starši potujejo v kraje, kjer je hepatitisa B več, prijemajo ostre, potencialno kužne predmete, živijo v gospodinjstvih z ljudmi, ki so kronično okuženi z virusom. Vse to so mogoči viri okužbe. Hkrati pa ne smemo pozabiti, da preide okužba zgodaj v življenju bistveno pogosteje v kronično obliko, ki vodi do raka jeter ter jetrne odpovedi.

Bistveni prednosti spremembe cepilne sheme s premikom cepljenja proti hepatitisu B v obdobje dojenčka  sta:

Preden se cepiva pričnejo uporabljati, potekajo glede njihove varnosti, imunogenosti in učinkovitosti številne raziskave. Učinkovitost in morebitne neželene dogodke je potrebno spremljati tudi po tem, ko so cepiva že v splošni uporabi. Za to so zadolžene organizacije kot so CDC in FDA, ki zbirajo te podatke, kar omogoča takojšnje ukrepanje, če je to potrebno.

Cepivo proti hepatitisu B se je po podatkih SZO izkazalo za zelo varno in učinkovito. Od leta 1982 je bilo razdeljenih več kot milijon doz. V več državah, kjer se je  kronični hepatitis pojavljal pri 8-15 % otrok, je uvedba cepljenja uspešno znižala ta delež na manj kot 1 % med cepljenimi otroci.

Kot pri vseh zdravilih se tudi pri cepljenju proti hepatitisu B lahko pojavijo neželeni učinki. Večina ljudi, ki je prejelo cepivo proti hepatitisu B, ni imelo neželenih učinkov. Med tistimi, ki pa so jih imeli, pa je prevladovala oteklina in bolečina na mestu vboda ter povišana telesna temperatura.

Ocenjuje se, da je na svetu približno 257 milijonov ljudi s kroničnim hepatitisom in zgolj manjšina teh do začetka pojava zapletov ve, da so okuženi. Števila kronično okuženih zato ne moremo z gotovostjo oceniti. Ne smemo pozabiti, da je pri majhnih otrocih zelo velika verjetnost, da se bo hepatitis razvil v kronično obliko (80 - 90% možnost pri dojenčkih in 30-50% otrok od 1. do 6. leta). Pri odraslih okužba preide v kronično obliko v manj kot  5 %, od teh pa jih 20-30% razvije cirozo ali/in raka jeter.

Pri kronični okužbi se najprej v 20 % razvije ciroza jeter, ki lahko potem napreduje v nastanek hepatocelularnega karcinoma (HCC), najpogostejšega raka jeter. Med kronično okuženimi z virusom hepatitisa B je 5 do 100-krat večja možnost za razvoj HCC. Ocenjuje se, da je med 10 % do 15 % bolnikov s HCC okuženih s hepatitisom B. Hepatitis B povzroči ≤ 0.03/100 000 smrti med 0 in 34 letniki ter 1.8/100 000 med starejšimi. Skupna smrtnost zaradi hepatitisa B je leta 2014 znašala 0,5/100 000. Približno 15 - 25 % oseb s kronično okužbo zaradi zapletov (ciroze, raka jeter) umre. Pri 1 % akutnega hepatitisa pride do razvoja fulminantnega hepatitisa, hude poškodbe jeter, kar je lahko tudi smrtno, če ni hitro zdravljeno.

Na drugi strani so zapleti zaradi cepljenja proti hepatitisu B dosti redkejši in milejši. Med neželenimi učinki, ki se lahko pojavijo zaradi cepljenja, so najpogostejši rdečina in bolečina na mestu vboda, glavobol, razdražljivost (≥1/10), nato sledijo izguba apetita, slabost, bruhanje, driska, povišana telesna temperatura, oteklina in otrdina na mestu vboda (≥1/100 in <1/10), občasno bolečine v mišicah, omotica, gripi podobni simptomi (≥1/1000 in <1/100) ter redko limfadenopatija, urtikarija, izpuščaj, bolečina v sklepih, parestezije oziroma mravljinčenje (≥1/10,000 in <1/1000). Ti najpogostejši neželeni učinki, ki se pojavijo (bolečina, oteklina, rdečina na mestu vboda, slabo počutje ter povišana telesna temperatura) so na nek način celo zaželeni. Če se naše telo na cepivo odzove, je to dodatno potrdilo, da je cepivo delovalo.

Na Aljaski so imeli največjo pojavnost akutnega hepatitisa (200/100 000 leta 1981) in tudi jetrnoceličnega raka (HCC) med otroci. HCC se nasploh redko pojavlja med otroci, ker so navadno potrebna leta, da se razvije iz kronične okužbe. Aljaska je zato leta 1993 uvedla obvezno cepljenje proti hepatitisu B  za novorojenčke, ob tem pa so cepili tudi vse otroke do 20. leta starosti. Pred cepljenjem je znašala incidenca HCC med otroci 3/100 000. Od leta 1993 ni bilo prijavljenega nobenega primera HCC med otroci več, pojavnost akutnega hepatitisa pa se je znižala na 1/100 000. To je le eden izmed številnih primerov uspešnosti cepljenja proti HBV.